Škocjanske jame so najpomembnejši podzemeljski pojav na Krasu in v Sloveniji ter sodijo med najpomembnejše jame na svetu. Človeka je že od nekdaj privlačila soteska, na koncu katere Reka izginja v podzemlje, in skrivnostni jamski vhodi. Reka ponika pod skalno steno, vrh katere je vas Škocjan, ki je dala jamam ime. Arheološke raziskave dokazujejo, da človek biva v jamah in njihovi okolici že od davnine - od mezolitika, neolitika, bronaste in železne dobe prek antike in srednjega veka do danes. Najdbe v Tominčevi jami, Ozki špilji in Jami na Prevali (Mušji jami) dokazujejo, da že v predzgodovinskih časih pomen Škocjanskih jam ni bil le lokalen, ampak najmanj regionalen.

Škocjanske jame so še vedno edini spomenik
v Sloveniji in na klasičnem Krasu, vpisan na
Unescov seznam svetovne dediščine (od leta
1986). To jih uvršča na posebno - častno
mesto med naravnimi spomeniki sveta. Poleg
naših jam so zaradi naravnih znamenitosti na isti seznam vpisane le še jame na obmejnem pasu med Madžarsko in Slovaško (Aggteleški in Slovaški kras) ter Mamutske jame in jame Carlsbad Caverns v ZDA. Podzemni sistem Škocjanskih jam je tudi prvo vpisano podzemeljsko mokrišče na svetu ! (vpisan leta 1999)

Kulturna dediščina

Bogato kulturno dediščino Parka Škocjanske jame izpričujejo številni spomeniki, ki so nastajali kot plod neprekinjene poselitve na tem območju vse od kamene dobe naprej.

»Izjemne najdbe 5. in 4. st. pr. n. št., med katerimi zavzemata posebno mesto tako imenovani Zaklad iz Škocjana in grob z bronasto situlo iz Skeletne jame. Prvi je depojska najdba, ki so jo odkrili slučajno v neposredni bližini južnega obzidja škocjanskega gradišča, in obsega veliko kosov nakita, kot so ovratnice zapestnice, obeski in jantarne jagode. Drugi pa se nahaja v Skeletni jami v neposredni bližini Mušje jame na Prevali južno od Škocjana. Na situli iz tega groba je na zgornjem robu z zgodnjevenetskimi črkami vrezan napis, ki je najstarejša napisna najdba v Sloveniji in Škocjan v 4. st. pr. n. št. navezuje na venetski prostor severovzhodne Italije, hkrati pa nakazuje zgodnje poznavanje pisave, ki je bilo takrat najverjetneje vezano le na kultno sfero. Najdbe takih napisov na matičnem venetskem in retijskem prostoru namreč izhajajo le iz grobnih in svetiščnih najdišč, napisi pa so v ogromni večini posvetilni oziroma navedbe osebnih imen. Obstajata dve razlagi škocjanskega napisa: glede na venetske analogije bi bil .o..s.tiiare.i. lahko označba osebnega imena v odvisnem sklonu, lahko pa posvetilo boginji Retiji. Nenavadna je tudi najdba negovske čelade globoko v škocjanskem jamskem sistemu – v Svetinovi dvorani, iz istega časa. Verjetno jo je tja prinesla poplavna voda, lahko pa nakazuje, da so darovanja, podobna tistim nad Mušjo jamo, potekala tudi nad Veliko in Malo dolino pred ponorom Reke.

Obdobje med pozno bronasto dobo in začetkom našega štetja je v Škocjanu zaznamovano z izjemnimi arheološkimi ostalinami, ki jim tako na območju Slovenije kot širše težko najdemo primerjavo. Najbolj jih lahko povežemo s kultno sfero, ki je bila najverjetneje osnovni »spiritus movens« prosperitete prebivalstva na škocjanskem prostoru. Očitno so izjemne naravne danosti tega prostora (prehod Reke v podzemlje, številne monumentalne udorne doline in jame) že tedanje prebivalce in romarje napeljevale na numinozno, htonsko in onstransko in na vzpostavljanje stika z njim, kar se nam danes kaže v tako specifičnih arheoloških najdbah.« (iz monografije Park Škocjanske jame, 2003)