 |
|
 |
| |
|
|
| Sečoveljske soline |
|
|
|
|
|
| |
Krajinski
park Sečoveljske soline s površino približno 593
ha leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije,
tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu
občine Piran. Severni del Parka, kjer še poteka
aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Od južnega
dela Parka, imenovanega Fontanigge, ga deli struga
potoka Drnica. Sečoveljske soline so skupaj z
bližnjimi Strunjanskimi solinami najbolj severno
ležeče še delujoče soline v Sredozemlju. So ene
redkih solin, kjer se sol še prideluje po več
stoletij starih postopkih.
Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60.letih
prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti
Muzeja solinarstva pa se še prideluje sol na način,
ki izvira iz 14.stoletja. Vsako solno polje je
tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi
bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo.
Na Leri pa so solna polja, namenjena kristalizaciji
soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode
(bazeni za izhlapevanje). Razlika med obema načinoma
pridelave soli je torej v tehnološkem postopku,
ki se veže na pripravo slanice, žetev in skladiščenje
soli ter različna delovna orodja. Skupna značilnost
pa je, da solinarji na dnu solnih polj na Leri
in na Fontaniggeah gojijo “petolo”, posebno vrsto
biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega
blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih
ionov v sol. |
|
|
| |
| |
 |
Življenjska
okolja
Submediteransko podnebje, visoka slanost
vode v plitvih bazenih in pridelava soli
na tradicionalen način, ustvarja posebne
ekološke razmere, ki podpirajo veliko pestrost
vrst in njihovih življenjskih prostorov.
Na Leri so značilna bivališča rastlinskih
in živalskih vrst (habitati) omejeni na
različno slana solna polja, solinske kanale
in nasipe. Še bolj pestra življenjska okolja
so na območju Fontanigge: tu so trstičja,
halofitni travniki, suhi, goli ali delno
porasli bazeni in otočki v solinskih bazenih,
poloji, različni habitatni tipi na brežinah.
Tudi ostanki solinarskih hiš so vabljivi
za nekatere vrste. Fontanigge obrobljajo
grmišča ter suhi in vlažni kraški travniki,
visokomorske nasipe na zahodu pa obliva
plitvo morje. |
|
|
|
| |
| |
 |
Živalstvo
Značilna vrsta solnih bazenov je solinski
rakec (Artemia salina), komaj centimeter
velika živo rdeča vrsta planktona. Na visoko
slanost vode v bazenih je prilagojena tudi
riba solinarka (Aphanius fasciatus).
Posebej bogata je favna ptic; skupno je
bilo ugotovljenih že prek 270 ptičjih vrst,
od katerih jih tu gnezdi okoli 70. Rdečenogemu
polojniku (Himantopus himantopus), sabljarki
(Recurvirostra avosetta) in mali čigi (Sterna
albifrons) so Sečoveljske soline edino redno
gnezdišče pri nas, za rumenonogega galeba
(Larus cachinnans), navadno čigro (Sterna
hirundo) in beločelega deževnika (Charadrius
alexandrinus) pa je tu najpomembnejše gnezdišče
v Sloveniji. Še bolj pestra je favna ptic
spomladi in jeseni, ko se v solinah ustavljajo
množice ptic na selitveni poti med Evropo
in Afriko. V solinah se vse leto zadržujejo
tudi tri vrste čapelj, ki pa tu ne gnezdijo:
večji sta velika bela čaplja (Egretta alba)
in siva čaplja (Ardea cinerea), manjša pa
je mala bela čaplja (Egretta garzetta).
|
|
|
|
| |
| |
 |
Rastlinstvo
Za slana tla v solinah so značilne slanuše
(halofiti). Te rastline imajo večinoma omesenele
liste in steblo, saj trpijo sušo, ker jim
sladka voda ni dostopna. Med njimi so najbolj
značilni osočnik (Salicornetum patulae),
členkar (Arthrocnemum fruticosum.), lobodevec
(Halimione portulacoides) in obrežna lobodika
(Suaeda maritima). Najbolj privlačna slanuša
pa je mrežica (Limonium serotinum) z drobnimi
vijoličastimi cvetovi in solnimi žlezami
na listih. Jeseni se halofiti zaradi pomanjkanja
dušika obarvajo v rdeče-vijolično barvo. |
|
|
|
| |
| |
 |
Kulturna
in tehnična dediščina
Kulturna dediščina Piranskih solin odseva
stoletno življenje in delo solinarjev SV
obale Jadranskega morja. Najstarejša je
ohranjena v bazenu Fontanigge v Sečoveljskih
solinah, kjer ruševine solinarskih hiš,
sledi solnih polj, brežine in kanali pričajo
o Starih Piranskih solinah, delujočih do
60. let prejšnjega stoletja. Kulturno dediščino
Starih Piranskih solin ohranja, varuje in
prikazuje Muzej solinarstva ob
kanalu Giassi. Tehniška dediščina so celotne
soline Lera in Strunjan. Tamkajšnji moderniziran
postopek pridelovanja soli posodablja srednjeveško
tradicijo Starih Piranskih solin, v žetvi
soli pa ohranja njene značilnosti. |
|
|
|
| |
|
| |
|
|
|
