Dve ramsarski območji v Alžiriji odstranjeni z Montreujskega seznama 15.09.2009

Alžirska vlada je vložila ogromno truda v projekt izključitve območij Oasis de Ouled Saïd in Réserve Intégrale du Lac Tonga z Montreujskega seznama ramsarskih območij. Za napor in uspeh jim sekretariat iskreno čestita.

Oasis de Ouled Saïd (25400 ha) predstavlja med mokrišči na ramsarskem seznamu redko zastopan življenjski prostor. Gre namreč za mokrišče, ki ga je ustvaril človek. Nahaja se v krutem okolju z zelo malo vode in igra odločilno vlogo pri vzdrževanju ptic na selitvah, kopitarjev kot so gazele in drugih ogroženih vrst. Ta oaza je tudi ključnega pomena za lokalno prebivalstvo, saj jim omogoča gojenje dateljevih palm. S tradicionalnim sistemom odprtih kanalov (fouggara), ki vodo enakomerno razdeli med prebivalce, so premagovali težave, ki jih predstavlja pomanjkanje vode. Ob vključitvi območja med ramsarske lokalitete leta 2001 je alžirska vlada zahtevala, naj se ga vpiše v Montreujski seznam. Vedeli so namreč, da je za rešitev težav, s katerimi se je oaza spogledovala, potrebno posebno posredovanje. Grožnje območju so predstavljali pomanjkanje denarnih sredstev za vzdrževanje fouggar in za utrditev peščenih sipin, ki so prodirale v oazo, poleg tega je območje pestila suša, prišlo pa je tudi do znatnih izgub lokalnih sort palm. S pomočjo organizacij WWF-International, MAVA Foundation, Ramsar Secretariat, Ministrstva za gozdarstvo, mestne hiše v Ouled Saïdu in prebivalcev oaze se je projekt obnove vršil od leta 2002. Prodor sipin v oazo so ustavili s postavitvijo tradicionalne ograje iz suhih palm in žive meje iz palm okoli oaze; izkopali so vodnjak in ga opremili s črpalkama, ki dovajata vodo v obnovljeni kotanji, vodo pa so uporabili za zalivanje žive meje; za zaščito pred vetrom so zasadili gozdni nasad tamariš. Z investicijami Ministrstva za vodne vire pa so razvili načrt za obnovo fouggar.

Leta 1983 razglašeno ramsarsko območje Réserve Intégrale du Lac Tonga (2700 ha) je del mozaika mokrišč z morskimi rokavi, jezeri, rekami, močvirji z ostrico, sipinami in jelševimi goščavami, ki se nahajajo v Narodnem parku El Kala. Gre za enega od štirih glavnih kompleksov mokrišč v zahodnem delu Sredozemlja. Na tem ozemlju gnezdijo, prezimujejo ali pa se tu na selitveni poti ustavijo raznolike in številčne populacije ptic, med ostalimi vrstami tudi rjavi lunj (Circus aeruginosus) in marmorna raca (Marmaronetta angustirostris). Na območju živijo tudi razni sesalci, na primer vidra (Lutra lutra) in atlaški jelen (Cervus elaphus barbarus). Jezero je pomembno tudi za preživljanje lokalnega prebivalstva, saj je glavni vir rib, predvsem jegulj. Območje je bilo na Montreujski seznam vpisano zaradi težav zaradi več kot 10 let trajajočega obdobja suše. S prekomernim lovom in črpanjem vode ob nizkem vodostaju, izpusti odpadnih vod, ki so povzročile bujno rast in mašenje vodnih kanalov z rastlinjem, in ponavljajočimi se požari na območju, ki so privedli do še večje izpostavljenosti tal je razmere še poslabšal človek. Po desetletju suš se je delovanje ekosistema vrnilo na optimalni nivo, obenem pa so človekove aktivnosti začeli opravljati v skladu s priporočili Ramsarske svetovalne misije in načrtom upravljanja za Narodni park El Kala. Antropogene grožnje ekosistemu so zmanjšali z omejitvijo namakanja poljščin, ki je zdaj strogo nadzorovano, in z nadzorom lova jegulj, ki se lahko vrši le na površini 2,5 ha.